O psihoterapiji

Terapevtski proces v okviru transakcijsko analitične psihoterapije temelji na osnovnih filozofskih predpostavkah transakcijske analize (TA). Transakcijsko analizo je kot teorijo osebnosti in psihoterapijo za doseganje osebnostne rasti in spremembe v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil Eric Berne. Osnovna predpostavka v okviru TA je, da smo ljudje kot človeška bitja v redu  – imamo vrednost in dostojanstvo. Prav tako smo ljudje sposobni misliti in sprejemati odločitve ter prevzeti odgovornost zanje in njihove posledice. TA predpostavlja, da ljudje nosimo potencial za spremembe, saj lastne odločitve ter vzorce svojega delovanja lahko tudi spreminjamo. Teh pa se moramo najprej zavedati.

Kadar se polno zavedamo tega, kar se dogaja znotraj nas (naš notranji svet občutij, čustev, misli, fantazij, želja in potreb) in zunaj nas (zunanje okolje in drugi ljudje v njem), pravimo, da smo v kontaktu. Šele ko smo zmožni ohranjati stik s seboj in drugimi, ko smo zmožni prihajati v stik z vsebinami, ki smo jih nekoč bodisi ponotranjili od pomembnih drugih oseb bodisi potlačili oziroma odcepili, ker nam takrat niso služile, lahko začnemo sprejemati nove, drugačne, avtonomnejše odločitve. Odločitve, ki ne temeljijo na zakoreninjenih vsebinah, pač pa so odziv na soočenje s stvarnostjo tukaj in zdaj.

Pot do spremembe posameznika je med različnimi šolami znotraj TA različno opredeljena. Klient in terapevt v uvodnih srečanjih definirata medsebojno sodelovanje s sklenitvijo t. i. terapevtskega dogovora o klientovih željenih ciljih in spremembah, pri čemer terapevt vedno sledi željam in potrebam klienta. V okviru integrativne transakcijske analize skušamo terapevti ustvarjati odnos, v katerem se bo klient počutil dovolj varno, da bo lahko raziskoval svoj notranji in zunanji svet ter razvijal zmožnosti ohranjanja kontakta, posledično pa začel živeti bolj avtonomno, spontano in pristno, v odnosu do sebe in drugih.

TA ima veliko splošno uporabnost povsod tam, kjer je izražena potreba po razumevanju posameznika, odnosov in komunikacije.

Nekaj primerov stanj, pri katerih lahko pomaga psihoterapija:

  • potrtost, brezvoljnost, depresija,

  • anksioznost/tesnoba, strah, panični napadi,

  • izguba, žalovanje,

  • predporodna in poporodna stiska,

  • nezadovoljstvo s sabo, občutek zatrtih potencialov,

  • neuspešno obvladovanje stresa,

  • izgorelost,

  • moteče sanje, nočne more,

  • radovednost, želja po večjem razumevanju sebe in drugih,

  • težave v komunikaciji, težave v odnosih z ljudmi,

  • želja po osebni rasti ipd.